Med veseljem in žalostjo

Včasih, ko je bil sin še šolar, sem krompirjeve počitnice povezovala s prostim časom, podaljšanim spanjem zjutraj in posledično z veseljem. Tudi, če se nismo podali nikamor in smo se med počitnicami potepali po bližnji okolici našega doma, je bilo fajn.

Uf, pa na križarjenju je bilo lepo, a to je že skoraj tema za poseben blog. No, medtem je sin odrastel tako, da počitnice na našo družino nimajo kakšnega posebnega vpliva. In odšla je mama. In tako zdaj že četrto leto brez nje pride zadnji, počitniški teden oktobra, ki prikliče 1. november. Čas, ko še bolj intenzivno podoživljam spomine nanjo, čeprav jo pogrešam sleherni dan.

Lahko rečem, da je bilo moje letošnje leto uspešno. Popolno. Skoraj popolno. Ker vedno manjka en delček. Tisti, ki bi ga zaponila moja mama.

Lahko si jo npr. zelo živo predstavljam sedeti v prvih vrstah na predstavah, lahko si predstavljam njen ponosni obraz, njen nasmeh, njene solze. Lahko si predstavljam, kako jo peljem k frizerju, kako jo peljem potem še v trgovino in ji pomagam nakupiti vse potrebno. To je bil pravzaprav najin obred, ki sva se ga veselili obe.

Prepričana sem tudi, da bi prebrala vsak moj blog, ki ga spišem za Center Vič. Uf, bi bila ponosna. In najbrž bi si želela, da jo v Center tudi peljem.

Ja, njen obraz si lahko narišem kadarkoli in, ker sva skupaj preživeli veliko časa, si lahko si narišem tudi njena čustva in občutke. A to seveda ne more biti isto.

Nekoga nositi v srcu in v spominih je prelepo. Še veliko lepše pa ga je objeti, poljubčkati in čutiti čisto ob sebi vso toplino in srečo, od katere prekipeva.

In zato je tako zelo prav, da mi, ki smo tu in zdaj, ne skoparimo s prijaznimi in spodbudnimi besedami, da ne skoparimo z objemi in nasmehi.

Vse to polni življenje z radostjo in pravim smislom!